NEMCEM, FRANCOZOM IN ITALIJANOM

Tekst: Pavel Furlan , 2000

   V razredu golfov, aster in meganov ni bilo do pred nedavnim čutiti vpliva konkurence iz daljnega vzhoda. Toda med japonskimi inženirji so se začeli pojavljati apetiti po trganju svojega deleža izmed zelo zahtevne konkurence. Ampak kako priti do svojega kosa ? Enostavno. Izdelati avtomobil v Evropi in po okusu evropskih kupcev. In ravno to je bil moto velikega Japonskega koncerna Nissan. Rezultat je očiten. Nissan Almera. Ha, pa je kos produktom Stare celine ?

   Že na prvi pogled izgleda nekako bolj domača. In vidi se da so imeli pri razvoju prste vmes italijanski oblikovalci in nemški inženirji. Všečen avtomobilček zbuja zagotovo največ pozornosti z velikimi prosojnimi prednjimi žarometi, ki tudi odlično osvetljujejo cestišče, med katerimi je pod oblinastim motornim pokrovom vgrajena krilata maska, ki predstavlja poreklo avtomobila. Pa tudi po obliki strešne linije je ne boste zgrešili, saj se ta zapelje čez potniške glave zapelje v značilnem " surftail " loku, in se na vrhu prtljažnih vrat spoji v prikupen spojlerček. Tudi bočna linija ne ostaja monotona; po boku se preko dvojih vrat rahlo dviga do velikih zadnjih, mandljasto oblikovanih luči, in se tam združi v športno oblikovan zadek. Kakorkoli pogledano, prikupen in lep avtomobil, razen ko preidemo k barvi. Tu pa se začnejo mnenja o lepoti kresati. Morda nekatere barvne kombinacije ravno ne ustrezajo temu štirikolesniku ( kot naprimer morsko zelena barva testnega modela ), toda vse je prepuščeno okusu posameznika. Ni kaj, priznati je treba, da jim je pri zunanjosti uspelo.

    Kaj pa notranjost ? Nad njo se bodo pritoževali le tisti, ki od Almere pričakujejo preveč. Glede na to, da spada z opremo "comfort plus" v sredino po opremljenosti, je solidno založena. Voznikov delovni okoliš je podrejen udobju in funkcionalnosti. Dvobarvna armaturna plošča v kombinaciji svetlo ter temno sive zbuja občutek svežine, v idejnem smislu oblikovana po črki T pa vliva še pridih dinamičnosti. K temu pa dodajo svoje še merilniki s prijetno grafiko in dovolj informacijami. Utegne pa se voznik pritoževati nad malce prevelikim in le po višini nastavljivim volanom, mikro gumbi na prenizko postavljenem radijskem sprejemniku ter nad držalom za pločevinke, saj ob uporabi zapre dostop do sprejemnika. In po hitreje voženih kilometrih skozi ovinke mu ne bodo všeč sicer dobri in z kvalitetnim blagom oblečeni sedeži, ker ne nudijo skoraj nič bočnega oprijema.

    Zato pa bo toliko bolj vesel vseh odlagalnih predalčkov, kljukic, mrež in držal za raznorazne stvari, pa tudi dveh 12-voltnih vtičnic. Zadovoljen pa bo tudi z ostalo opremo. Odpiranju prednjih šip in nastavitvi ogledal pomaga elektrika, v poletnem času hladi potnike sicer premalo zmogljiva mehanska klimatska naprava, obračanju servo volan, pri vstopanju pa centralno daljinsko zaklepanje, prevozu majhnih otrok so namenjena sidrišča za Isofix sedeže. Varnosti pa so namenili zračni blazini za voznika in sovoznika, vsem potnikom pa tritočkovne varnostne pasove z pirotehničnim zategovalnikom in kontrolo zatezne sile.

    Prostora je v kabini dovolj. Pohvalno je, da se potniki na zadnji klopi v večini ne bodo pritoževali, kot pri ostalih modelih tega ranga, pač pa bodo potarnali le tisti z dolgimi nogami; z glavo zaradi oblike strehe ne bo problemov.

   Prtljažni prostor je lično izdelan, opremljen z držalnimi mrežami za manjše predmete, skrivnim predalom pri rezervnem kolesu in 12-voltno vtičnico. S svojimi 355 litri je nekje v povprečju s konkurenco, vendar je možno z podiranjem tretjinsko deljive zadnje klopi pridobiti kar lep prostor.

   Da je to družinski avtomobil kaže tudi motor. Ta je 1,5 litrski s šestnajstventilsko tehniko, ki iztisne 60 kW / 90 KM in 128 Nm navora pri že 2800 vrtljajih v minuti. Je le povprečen izdelek, namenjen predvsem ležerni vožnji. Za hitra prehitevanja ni primeren; pospeševanje avtomobila od 0 do 100 km/h traja celih 13,8 s, in dosežena maksimalna hitrost 173 km/h absolutno ne dohaja evropske konkurence. Zato pa toliko bolj razveseli s svojo porabo, saj ta ob normalni vožnji ne preseže sedmih litrov na sto kilometrih. Na našem testu, ki je bil nekakšna vmesnica, se je gibala od najmanjše izmerjene 5,2 do ob priganjanju preko 10 litrov na 100 kilometrih. S 60 litri goriva v rezervoarju je možnost prevoziti zelo veliko kilometrov, lahko pa tudi pol manj.

    Moč se iz motorja na kolesa prenaša preko sicer solidnega, vendar malce prepočasnega petstopenjskega menjalnika.

  Zato pa je podvozje z " multilink premo " toliko bolj temeljito izdelano in tehnično dovršeno, kar kaže tudi lega na cesti, ki jo lahko ocenimo z odliko. Dokaz za to je skoraj nikakršno nenagibanje na ovinkih, pri velikih hitrostih pa je vožnja z njim nevtralna, in kljub pretiravanjem varna. Ni zaman reči da prej popusti motor s svojo močjo, kot bi se avtomobil odlepil iz želene smeri. Pri običajni vožnji pa je podvozje izredno udobno, saj dobro požira neravnine in blaži udarce iz luknjaste ceste, pa tudi dobro izolirano od potniškega prostora, saj se v njem ne pojavljajo nobeni neprijetni zvoki. Za to so nekaj "krive" tudi Firestone-ove pnevmatike izdelane posebej za Almero, saj na 15 colskih platiščih res dobro držijo cesto. Tega pa ne moremo reči za zavore. Čeprav so vse štiri kolutne, in spredaj še dodatno zračno hlajene, so brez dodatka ABS, kar se močno pozna pri ostrejših zaviranjih.

  Na koncu lahko rečemo le tole. Z Almero so se Japonci hudo približali našim tradicionalnim štirikolesnikom. Naredili so dober avto, ki s svojo obliko in podvozjem obljublja veliko več dramatičnosti na cesti, kot ji to dopušča zgolj povprečen in prešibak motor. Zato, če se vam je vtisnila v srce, naj vam ne bo žal k ceni 2710 tisočakov odšteti še par denarcev in kupiti močnejše, 1,8 z litrskim motorjem. Tako bo enakovredno stala ob boku Nemcem, Francozom in Italijanom. In morda še komu !