 Triglavska 36 1000 Ljubljana tel./fax: 386 61 343 503 |
  |
|
|
|
Ali pomeni narediti kip, napolniti prostor s pigmalionovo dušo ?
Ali je kip tisti predmet prostora, ki črpa njegove oznake, in tista
podoba, ki transformira gledanje v videnje?
Zidarjeve skulpture, kot da so tridimezionalne slike, plastične forme ploskovitih površin, ki naj bi s konstrukcijo in materiali razkrivale pravila v igri dvojnosti enega in enosti (izpeljanem tretjem) dvojnega. Nakazano horizontalno plastenje Angelovega pogleda je v kipu-paru, Dopolnilo h kipu, očitnejše in funkcionira kot opomba k tekstu. Misel se ustavi in si potrdi, da res obstajajo baza (podstavek), srednji-transmisijski del (ki ga ni) in vrhnji del (pokrov), vendar v tem gravitacijskem redu je ravno to, kar je nosilno in je označevalo kiparstvo od antičnih templjev naprej, transparentno. Vzbuja iluzije o nematerialnem in abstinenčnem in napeljuje problem vizualizacije nevidnega, očem in razumu nedostopnega. Angelovo telo, stekleni steber z racionalno izdelano strukturo, vpeljuje še dodatno igro transparentnosti: gledanje skozi predmet, ki na miselno-optičnem nivoju omogoča združevanje dveh fizično ločenih predmetov. Ta dva para kipov, grajena na neštetih nasprotjih, izmed katerih sta najosnovnejša prosojnost (steklo) in neprosojnost materiala (les, železo) ter razprtost (Angelovo telo) in zaprtost volumna (Naslonjalo za glavo), se med seboj sukcesivno dopolnjujeta, kajti kontrasti so izrabljeni za vzpostavitev novega reda. Gledanje v kip je večplastno, saj omogoča ali neomogoča videnje prvega predmeta, drugega predmeta in lastnega odseva samega gledalca.
Časa duše je sežela dvojnost predhodnega in nakazuje nova razmišljanja. Obilje materialov se je zminimaliziralo. Kompozicijska struktura se vedno dopušča uporabo postmodernistično neštetokrat uporabljene metafore o labirintu, kajti v njej se prepletata podvajanje struktur predmeta iz realnega sveta (razbite čase), ki je sedaj uporabljena kot del umetnine, in miselno izoblikovane konstrukcije, kar nas spominja na Tuckerjevo razmišljanje o neuporabnosti (brez uporabne vrednosti) skulpture. Kompozicijska struktura pa je povzeta na način filmskega učinkovanja, kjer je možna zavestna montaža pogledov (sekvenc) skozi jasne in očitne kompozicijske reze.
LILIJANA STEPANČIČ
Zgodovina kiparstva nam je podarila izkušnjo, da se kip izmakne redukciji, ko bi ga ta želela pripeljati do njegove čistosti, dobesednosti. Vsak gledalec želi, ko je zapleten s kipom, ki ga gleda, zvedeti, razkriti njegovo bistvo. Problem, ki je sicer vezan na definicijo modernistične umetnine, nakazuje njeno "nerazumljivost". Na nas deluje kot šok, vdor travme in se upira temu, da bi jo integrirali v simbolni univerzum. Kadar mislimo, da je pojav kipa nekaj od sebe razlikovanega in razcepljenega, se znajdemo v nelagodju. V videz kipa, prek katerega smo želeli prodreti, investiramo neko trajnost, večnost. Želimo prodreti na drugo stran, onstran njega. Odgovor na to željo je radikalen. Za pojavom kipa ni ničesar. Toda prav nič ni narobe, če konstruiramo onkraj pojava; napačno bi bilo, če bi kip hoteli substancializirati, mu podeliti neko podstat. V tem primeru bi iskali večni nadčutni svet onkraj pojavnosti. Obtičali bi na substanci, ki še ni subjekt. Tako je substancialnost onkraj pojavnega sveta le prazno mesto. In to je točka, prazno mesto onstrana, ki ga želimo zgrabiti, postane konstitutiven in nujen v svoji praznosti, katero vzpostavi notranja razlika pojava. Tu postane mesto subjekta. Šele sedaj je možno, da se gledalec sploh lahko konstituira. In še to le skozi provid, skozi iluzijo, da je nekaj zadaj. V tem primeru iluzija razpre prostora, kjer je bila možna, pomaga nam ugotoviti, da za pojavom kipa ni ničesar. Brez te vednosti o iluziji bi ne bilo naše vednosti, kajti tako ne bi ugledali pojavni svet kot pojavnega. Bili bi nujno ze onstran njega.
Dušan ZIDAR
