Proti morju pelje siroka cesta. Potem zavije proti srediscu Krasa in se malo zozi, pa se zozi se malo bolj in nazadnje na kazipotu preberete napis Komen. Dober znak, da se blizate majhnemu kraju, ki ima lepo ime Sveto. Lepo in primerno ime, kajti Kras je svojevrstno svetisce. Svetisce lepote, spominov, tudi revolucionarni so vmes, svetisce, iz katerega z enim pogledom objamete vso pokrajino od morja do triglave gore in se potem zaprete za zid iz kamna in zelenja (Kdo pravi, da je Kras samo kamnit? Popravite ucbenike!), pocivajoc na koreninah svojega rodu. Tako kot to pocne Ivo Godnic. Saj veste, tisti Ivo Godnic, ki strasi in zabava ljudi, ko hodi med njimi v uniformi marsala Tita in klice "Zdravo, drugovi!". Ivo Godnic, ki se je odlocil, da bo igralec in bi kaj drugega ne mogel biti. (Morda kemik...) Zgovoren in neposreden, cisto resen igralec, ceprav mu vloge Hamleta se niso ponudili, plesalec rava, ce se mu zahoce, kuhar vampov, pasulja in rib, zavestno otrok z oranznimi lasmi, titoist po igralski dolznosti, castilec umrlih duhov, obiskovalec primorskih osmic...